Relacijski pogled na razumevanje otroka pod vedenjem

Ko mladostnik zareže v svojo kožo, odrasli pogosto najprej vidimo rano. Vidimo kri, poškodbo, nevarnost in vedenje, ki nas prestraši. Redkeje pa uspemo videti tisto, kar je očem nevidno – notranjo bolečino, ki je postala prevelika, da bi jo otrok lahko nosil sam. Samopoškodovanje je eno najbolj pretresljivih sporočil otrokove stiske. Ne zato, ker bi si mladostnik nujno želel umreti, temveč zato, ker pogosto ne zmore več živeti z občutki, ki ga preplavljajo. V svetu, kjer je veliko mladih navzven uspešnih, povezanih in nenehno prisotnih na družbenih omrežjih, ostaja presenetljivo veliko notranje osamljenosti, sramu, tesnobe in občutka nevrednosti.

Mnogo mladostnikov ne zna povedati:
»Boli me.«
»Preveč je.«
»Ne zmorem več sam.«

Namesto besed začne govoriti telo. Samopoškodovanje namreč največkrat ni želja po smrti, temveč poskus preživetja prevelike notranje bolečine.
Prav zato samopoškodovanja ne moremo razumeti zgolj kot problematično vedenje, uporništvo ali iskanje pozornosti. Če ostanemo samo pri simptomu, preslišimo bistvo. Otrok, ki se samopoškoduje, pogosto ne potrebuje predvsem nadzora, kazni ali moraliziranja, ampak človeka, ki bo zmogel pogledati pod vedenje in se vprašati:
»Kaj ta otrok doživlja, da si mora bolečino povzročiti sam?«

V tem članku bomo samopoškodovanje osvetlili kot izraz neizrečene psihične stiske ter ga poskušali razumeti skozi relacijski pogled, ki v ospredje postavlja odnos, čustveno regulacijo in potrebo otroka, da je v svoji bolečini končno viden, slišan in razumljen. Relacijska terapija nas zato vabi, da vedenja ne razumemo zgolj kot simptom, ki ga je treba odstraniti, temveč kot sporočilo. Vsako vedenje nekaj govori. Tudi samopoškodovanje ima svojo funkcijo, svoj pomen in svojo zgodbo.

Ko telo začne govoriti namesto besed

Mladostništvo je obdobje intenzivnih sprememb. Telo se spreminja, odnosi postajajo zahtevnejši, potreba po sprejetosti med vrstniki je izjemno močna, notranji svet pa pogosto preplavljajo občutki, ki jih mlad človek še ne zna razumeti ali izraziti.

Mnogo mladostnikov nima razvitega jezika za svojo notranjo bolečino. Ne znajo povedati:

da jih je strah,
da se počutijo nevredne,
da jih razjeda sram,
da so osamljeni,
da ne zmorejo več nositi notranjega kaosa.

Kadar čustvo nima prostora v odnosu, začne iskati druge poti izražanja. Takrat telo pogosto postane prostor, kjer se bolečina končno lahko pokaže.

Samopoškodovanje je zato pogosto telesni izraz tistega, česar otrok ne zmore ubesediti.

Mladostniki po samopoškodovanju pogosto opisujejo občutek trenutnega olajšanja. Nekateri povedo, da se takrat prvič po dolgem času počutijo »resnične«. Drugi pravijo, da fizična bolečina za trenutek prekrije psihično. Nekateri občutijo, da jih rez »umiri«, ker preusmeri neznosno notranjo napetost v nekaj konkretnega in obvladljivega.

To ne pomeni, da je vedenje zdravo ali varno. Pomeni pa, da ima funkcijo. In dokler ne razumemo funkcije vedenja, težko razumemo otroka.

Pod vedenjem je vedno odnos

Relacijska terapija temelji na preprostem, a globokem razumevanju: človek se razvija v odnosu. Naš občutek sebe nastaja skozi izkušnjo, kako nas drugi vidijo, slišijo in sprejemajo.

Otrok, ki je bil v svojih občutkih pogosto sam, lahko začne verjeti:

da je preveč občutljiv,
da njegova čustva niso pomembna,
da mora stisko skriti,
da je z njim nekaj narobe.

Mnogi mladostniki, ki se samopoškodujejo, nosijo močan občutek notranje osamljenosti. Navzven so lahko uspešni, prilagojeni ali celo nasmejani, znotraj pa živijo z občutkom, da jih nihče zares ne vidi.

V relacijskem pristopu zato ne vprašamo najprej: “Kaj je narobe s tem otrokom?” ampak: “Kaj se je temu otroku zgodilo, da je moral razviti tak način preživetja?”

Ta premik je ključen. Otroka ne opazujemo več skozi prizmo problematičnega vedenja, temveč skozi prizmo njegove bolečine.

Samopoškodovanje pogosto ni uporništvo proti svetu, temveč boj proti lastni notranji stiski.

Nevidna bolečina in občutek nevrednosti

V ozadju samopoškodovanja pogosto najdemo globoke občutke sramu in nevrednosti. Mladostnik lahko verjame, da ni dovolj dober, da razočara druge ali da si ne zasluži ljubezni. Takšni občutki so pogosto povezani z izkušnjami:

čustvene zavrnitve,
medvrstniškega nasilja,
pretirane kritike,
travmatičnih dogodkov,
nepredvidljivih ali čustveno nedostopnih odnosov.

Otrok, ki ni imel dovolj prostora za varno izražanje čustev, se pogosto nauči, da mora bolečino nositi sam. In prav tukaj postane samopoškodovanje pomembno razumeti kot odnosni simptom.

Vedenje ni ločeno od otrokovega sveta odnosov. Pogosto nastane tam, kjer otrok ni imel dovolj izkušnje:

varnosti,
uglašenosti,
pomiritve,
čustvene bližine.

Relacijska nevroznanost danes jasno kaže, da se otrokovi možgani uravnavajo v odnosu z drugim človekom. Ko otrok doživlja preplavljajoča čustva in ob sebi nima odraslega, ki bi jih pomagal nositi, ostane sam z notranjim kaosom. Samopoškodovanje lahko takrat postane način samoregulacije.

Kaj otrok v resnici potrebuje?

Ko odrasli odkrijejo samopoškodovanje, pogosto reagirajo s šokom, jezo ali prepovedmi. Razumljivo je, da jih vedenje prestraši. Toda če ostanemo zgolj pri nadzoru vedenja, lahko spregledamo otrokovo resnično potrebo.

Otrok v tistem trenutku pogosto ne potrebuje vprašanja: »Kako si lahko to naredil?«

Potrebuje pa nekoga, ki zmore vprašati: »Koliko bolečine nosiš v sebi, da si moral to narediti sam sebi?«

To je bistvo relacijskega pristopa – pod vedenjem iščemo človeka.

Mladostnik potrebuje odnos, v katerem:

ni obsojan,
njegova čustva niso preveč,
njegova stiska nekoga zanima,
ni sam s svojo bolečino.

Šele ko otrok doživi, da je njegova notranja izkušnja sprejeta in zdržana v odnosu, lahko začne razvijati drugačne načine regulacije čustev.

Pomen prisotnosti in čustvene uglašenosti

Relacijska terapija poudarja, da zdravljenje ne nastane predvsem skozi nasvete, ampak skozi izkušnjo odnosa. Terapevtski odnos postane prostor, kjer mladostnik prvič doživi:

da ga nekdo posluša brez obsojanja,
da njegova čustva niso nevarna,
da lahko svojo bolečino deli,
da mu ni treba vsega nositi samemu.

V varnem odnosu začne otrok postopoma razvijati sposobnost:

prepoznavanja čustev,
ubeseditve notranjih stanj,
samoregulacije,
večje notranje varnosti.

Ko bolečina dobi besede, telo pogosto ne potrebuje več tako glasno govoriti.

Sklep

Otrok, ki se samopoškoduje, pogosto ne želi pozornosti na način, kot mu jo odrasli pripisujejo. V resnici si želi predvsem, da bi nekdo opazil njegovo notranjo bolečino. Da bi nekdo zdržal ob njem tudi tam, kjer je temno, kaotično in težko razumljivo. Želi si občutka, da ga njegova bolečina ne dela napačnega ali preveč zahtevnega za odnos. Relacijski pristop nas zato vabi v drugačno držo. Ne v hitro popravljanje, ne v obsojanje in ne v iskanje krivca, ampak v poslušanje. V poslušanje tistega, kar otrok sporoča pod vedenjem. V sposobnost, da za simptomom vidimo človeka.

Da si ob samopoškodovanju namesto vprašanja: »Kako to ustaviti?« najprej dovolimo vprašati: »Kaj ta otrok tako močno doživlja, da tega ne zmore več nositi sam?« Prav v tem prostoru se začne zdravljenje. Ne takrat, ko otrok preneha čutiti bolečino, ampak ko v njej ni več sam.

Otroci in mladostniki ne potrebujejo popolnih odraslih. Potrebujejo odrasle, ki zmorejo ostati prisotni. Ki se ne prestrašijo njihovih čustev. Ki znajo reči: »Vidim te. Slišim te. Nisi sam.« Ko je otrok v svoji stiski zares srečan, se začne postopoma spreminjati tudi njegov odnos do samega sebe. Takrat telo ne potrebuje več tako glasno kričati, ker je bolečina prvič dobila prostor v odnosu.

Morda je prav to največje sporočilo samopoškodovanja – ne vprašanje, zakaj si otrok povzroča bolečino, temveč vprašanje, koliko neizrečene bolečine je moral nositi sam, da je njegovo telo postalo edini način govora. In prav zato mladostnik ob svoji stiski ne potrebuje predvsem sodbe, ampak odnos. Odnos, ki zdrži. Odnos, ki posluša. Odnos, v katerem njegova bolečina končno ni več nevidna.

Viri in literatura

Bjureberg, J., Sahlin, H., Hellner, C., Hedman-Lagerlöf, E., Gratz, K. L., Bjärehed, J., Jokinen, J., & Ljótsson, B. (2017). Emotion regulation individual therapy for adolescents with nonsuicidal self-injury disorder: A feasibility study. BMC Psychiatry, 17(411). https://doi.org/10.1186/s12888-017-1527-4

Lovell, S., & Clifford, M. (2016). Nonsuicidal self-injury of adolescents. Clinical Pediatrics, 55(11), 1012–1019. https://doi.org/10.1177/0009922816666854

Liu, R. T., Cheek, S. M., & Nestor, B. A. (2016). Non-suicidal self-injury and life stress: A systematic meta-analysis and theoretical elaboration. Clinical Psychology Review, 47, 1–14. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2016.05.005

Miner, C. L., Love, H. A., & Paik, S. E. (2016). Non-suicidal self-injury in adolescence: Addressing the function and the family from the perspective of systemic family therapies. The American Journal of Family Therapy, 44(4), 211–220. https://doi.org/10.1080/01926187.2016.1150798

Rasmussen, S., Hawton, K., Philpott-Morgan, S., & O’Connor, R. C. (2016). Why do adolescents self-harm? Crisis, 37(3), 176–183. https://doi.org/10.1027/0227-5910/a000369

Xavier, A., Pinto-Gouveia, J., Cunha, M., & Carvalho, S. (2016). Self-criticism and depressive symptoms mediate the relationship between emotional experiences with family and peers and self-injury in adolescence. The Journal of Psychology, 150(8), 1046–1061. https://doi.org/10.1080/00223980.2016.1235538

Gandhi, A., Luyckx, K., Maitra, S., Kiekens, G., & Claes, L. (2016). Reactive and regulative temperament and non-suicidal self-injury in Flemish adolescents: The intervening role of identity formation. Personality and Individual Differences, 99, 254–259. https://doi.org/10.1016/j.paid.2016.05.007

Teague-Palmieri, E. B., & Gutierrez, D. (2016). Healing together: Family therapy resource and strategies for increasing attachment security in individuals engaging in nonsuicidal self-injury. The Family Journal, 24(2), 157–163. https://doi.org/10.1177/1066480716628629

Ko bolečina spregovori skozi telo: samopoškodovanje mladostnikov kot glas neizrečene stiske